Kategorija: novice

Presežnikov okoli Dirke po Franciji, največje tritedenske športne zabave na svetu, ne manjka. Pri Continentalu smo ponosni, da smo tudi mi del tega ogromnega avditorija, ki seže prek stotih televizijskih postaj do 190 držav sveta.

Kot eden od glavnih partnerjev Dirke po Franciji, tako bo najmanj do leta 2022, smo v središču pozornosti tudi zaradi naših izdelkov, ki na cestah Francije izstopajo vsako poletje že od leta 2018, ko smo se prvič pridružili kot partner dirke. Vsa uradna vozila  dirke so namreč »obuta« v Continentalove pnevmatike PremiumContact 6, oder za zmagovalce posamičnih etap je v znamenju nagrad in znamčenja Continentala, pred vsako etapo pa izberemo in opremimo osem ljubiteljskih kolesarjev, ki nato odpeljejo prvih in zadnjih 30 kilometrov vsake etape, seveda nekaj ur preden se na istih cestah znajdejo profesionalci.

Prisotni smo povsod, tudi na kolesih ekip. Na letošnji dirki, kjer bodo kolesarji prevozili več kot 3.500 kilometrov po Franciji, bo s Continentalovimi pnevmatikami tekmovalo kar šest profesionalnih ekip. To so ekipe Sunweb, Groupama FDJ, Bahrain McLaren, Arkea Samsic, Ineos in Movistar.

Pnevmatike, ki jih na dirki uporabljajo kolesarji so ročno izdelane v Nemčiji in vsebujejo »Black Chili«, izredno kompleksno gumeno spojino, ki se odlično oprijema (tudi mokre) cestne podlage.

Izbira Continentala je tako rekoč recept za končni uspeh na Dirki po Franciji, saj so kar trije zadnji zmagovalci, Chris Froome leta 2017, Geraint Thomas leta 2018 in Egan Bernal lani, do cilja na Elizejskih poljanah prikolesarili na naših pnevmatikah. Kar osem od zadnjih desetih zmagovalcev je poganjalo pedala koles, opremljenih s Continentalom!

Bo tako tudi 20. septembra letos? Naj se zabava začne!

Pred vrati je nova, tokrat že 107. izvedba najbolj odmevne in prestižne vsakoletne športne prireditve na svetu. Dirka po Franciji ni zgolj kolesarski vrhunec leta in ni zgolj iskanje najboljšega kolesarja na francoskih cestah, gre za športni vrhunec poletja z najdaljšo tradicijo ter zgodbami, ki jih lahko napiše le drama neskončnih kilometrov, vzponov, spustov, padcev, afer, solz sreče in žalosti, ki vsakič še najbolj pridejo do izraza na cilju na slovitih granitnih kockah Elizejskih poljan v središču Pariza.

Tour je zaščitni znak Francije, najbolj turistične države na svetu, podobno kot Eifflov stolp, sir, šampanjec, Napoleon ali Asterix. In Tour je, bolj kot karkoli drugega, izjemna mešanica strasti, navdušenja, adrenalina – tako tekmovalcev kot gledalcev. In seveda najbolj prestižna kolesarska dirka na svetu, ki vsakič znova postreže z neverjetnimi zgodbami, rekordi, anekdotami in aferami.

Tako je že od leta 1903, ko je takratni novinar športnega časopisa L’Auto (kasneje L’Equipe) Geo Lefevre ob podpori svojega urednika Henrija Desgranga dal pobudo za organizacijo prve kolesarske dirke, ki je imela šest dolgih etap (najdaljša Nantes-Pariz kar 471 kilometrov), zmagal pa je Francoz Maurice Garin s povprečno hitrostjo 25 kilometrov na uro (danes je okoli 41 km/h). Garin je sicer zmagal tudi leto kasneje, a so mu po tednu dni organizatorji zmago odvzeli, ker se je polovico ene od etap peljal z vlakom. Ja, tudi afere so že od nekdaj sestavni del Dirke po Franciji.

Lanskoletni zmagovalec, Kolumbijec Egan Bernal, je z 22 leti postal najmlajši v zgodovini Toura, ki je v rumeni majici prečkal ciljno črto, a vseeno ni najmlajši zmagovalec Dirke po Franciji. Kako je to mogoče? Znamenito rumeno majico so na Touru uvedli šele leta 1919, predvsem z namenom, da bi tako tekmovalci kot gledalci lažje opazili trenutno najboljšega na dirki, tako da najmlajši zmagovalec, 19-letni Francoz Henri Cornet, leta 1904 ob slavju še ni bil v rumenem. Bil pa je tistega leta Cornet tudi zelen in bled, saj so kasneje sotekmovalci priznali, da so mu na zadnjih dveh etapah med večerjo v obcestni gostilni v hrano dodali uspavalo. Toda niti uspavalo niti po cesti posuti risalni žebljički v zadnji etapi (ker so bili vaščani jezni, da je direndaj na njihovi lokalni cesti), zaradi katerih je zadnjih 40 kilometrov prevozil s počenima gumama, Cornetu niso preprečili zmage pred 116 leti.

Dirka po Franciji je skozi leta postregla z nešteto anekdotami, seveda pa se je profesionalno razvijala in v zadnjih letih postala ena najbolj medijsko, ekonomsko oziroma sponzorsko privlačnih športnih manifestacij na svetu. Včasih so kolesarji dirkali vsak zase, seveda v prvih letih brez spremljevalcev, brez servisnih vozil, brez ekip, zgolj posamično. Temu primerno je bilo tudi več bodisi smešnih bodisi tragičnih pripetljajev.

Pred prvo svetovno vojno so kolesarji pred vsako etapo pokadili nekaj cigaret, misleč, da jim bo nikotin pomagal pri naporih v klanec, večkrat so tudi sprejeli pomoč gledalcev ob cesti. V vrh anekdot se je tako leta 1950 vpisal Alžirec Abdel-Kader Zaaf, ki je v hudi pripeki tekmecem bežal že za več kot pol ure, a mu je zmanjkalo vode in je poprijel za steklenico, ki mu jo je ponudil gledalec ob cesti blizu Perpignana. Hitro je spil nekaj požirkov in prepozno ugotovil, da je v steklenici vino. Kmalu je po besedah očividcev začel vijugati po cesti, zatem je odložil kolo, legel v senco bližnjega drevesa in zaspal. Po 20 minutah so ga gledalci le zbudili, zmedeni Zaaf je zajahal kolo in se odpeljal – v napačno smer. Po nekaj kilometrih, ko je bila glavnina kolesarjev že zelo blizu, mu je postalo slabo in končal je v bližnjem zdravstvenem domu ter odstopil. Prav tako do cilja ni prišel Francoz Napoleon Paoli leta 1920, saj se je na ovinku med spustom zaletel v osla in polomil kolo. Nato je osla zajahal in se odpravil proti cilju etape, a je bil diskvalificiran, ker je pač sprejel nedovoljeno tujo pomoč.

Dandanes so seveda takšne anekdote skorajda nemogoče, sa je dirka organizirana na najvišji možni ravni, a škandali jo vseeno spremljajo skozi vsa njena dolga leta. V zadnjih letih je bila zagotovo najbolj odmevna afera serijskega zmagovalca, Američana Lanca Armstronga, ki je med letoma 1999 in 2005 zmagal kar sedemkrat zapored, a kasneje zaradi dokazane uporabe prepovedanih poživil ostal brez vseh zmag.

Letošnja Dirka po Franciji, ki se bo začela 29. avgusta na Azurni obali, končala pa 20. septembra v Parizu, bo zaradi pandemije covida-19 vsekakor drugačna od vseh minulih. Tekmovalci bodo ves čas v nekakšnem balončku, torej dodobra izolirani od zunanjega sveta, redno testirani tudi za covidom-19, Tour pa se bo prvič končal šele sredi septembra. V karavani 22 profesionalnih moštev bo kar pet Slovencev, vključno z uradno najboljšim na svetu Primožem Rogličem (Jumbo Visma), ki velja za enega od favoritov. Nastopili bodo tudi Tadej Pogačar, Jan Polanc (oba UAE Team Emirates), Matej Mohorič (Bahrain McLaren) in Luka Mezgec (Mitchelton Scott).

Continental, dolgoletni partner Dirke po Franciji, bo letos opremil kar šest ekip s svojimi pnevmatikami, narejenimi ročno v nemškem mestu Korbach. Continental bo opremil tudi vsa spremljevalna vozila dirke, prav tako pa bo vnovič uradni pokrovitelj etapnih ciljev, saj bo zmagovalec na vsaki od 21 etap na odru prejel kolajno Continentala.

Predstavljamo vpogled v zakulisje zgodbe MTB gibanja Trans Julius, ki je s Continentalom povezano že od samega začetka – našega sodelovanja pa niso ustavile niti vse letošnje neprijetnosti. Vesna Stanić, srce Trans Juliusa, se je razpisala o tem, kako ekipa premika meje v boju za boljši jutri in odgovorno gorsko kolesarjenje. Z dobrim oprijemom na poti, seveda!

Zgodnje jutro v alpski dolini prekriva meglica, ki jo počasi lomijo sončni žarki. Vikend, ki ga marsikdo komaj čaka, da se poda na novo gorsko kolesarsko avanturo, je le eden od več kot tridesetih v letu, ko vstanem z upanjem, da naredim nekaj dobrega za tisto, kar je moj način življenja – gorsko kolesarjenje.

V Trans Juliusovem jeziku delati nekaj dobrega za gorsko kolesarjenje ni zgolj vrtenje pedal, uživanje na spustu ali občasno urejanje gorsko kolesarskih poti. Trans Julius, ki je širši gorsko kolesarski javnosti znan predvsem kot prva slovenska večdnevna tekma v gorskem kolesarstvu, je predvsem iskanje starih poti, ki so z nekaj ur vrtenja lopat, grabelj in krampov primerne za gorske kolesarje, dogovarjanje z lastniki in pristojnimi institucijami, usklajevanje z lokalnimi MTB ekipami za urejanje poti in številne ure virtualnih raziskovanj baz podatkov, zemljevidov, zemljiške knjige in izpolnjevanja obrazcev. Seznam nalog je vedno predolg, dnevi za prostovoljno delo pa vedno prekratki!

Nekdanje poti za topove so danes najlepše gorske ceste

Trans Julius poti pravzaprav niso nikoli nove, temveč so nastale pred desetletji, stoletji in tisočletji. Najpogosteje so jih naši predniki gradili za prevažanja tovora, med vojnami pa za tovorjenje vojaške mehanizacije. Zob časa je s pomočjo plazov, hudourniških voda in vetrolomov na njih pustil različne sledi.

Med starodavnimi potmi so najbolj znane mulatjere, ki so v Sloveniji nastajale v času 1. svetovne vojne. Tudi sicer so to v širšem alpskem svetu najstarejše poti, ki so jih gradili za hitrejši za prevoz blaga. Med njimi so pri voznikih motornih koles in avtomobilov najbolj priljubljene čez prelaze Reschenpass na meji med Italijo in Avstrijo ter Passo dello Spluga v Italiji na nadmorski višini več kot 2 tisoč metrov.

Mnoge stare poti pa niso imele takšne strateške lege kot prej omenjena in smo na njih pozabili, narava pa jih je oblikovala po svoje. Nekatere se ohranjajo kot planinske poti, še vedno pa se najdejo tudi takšne, po katerih hodijo samo divje živali.

Trmasto iskanje poti: pes je “kriv” za dvojno črno linijo

Ena najtežje pričakovanih poti na Trans Juliusu 2019 je bila Dvojna črna linija. Ime je dobila zaradi svoje zahtevnosti v drugi polovici poti. Z več kot 1.200 metri višinske razlike in pričetkom na eni najlepših razglednih točk ob koči na Ratitovcu je celotni ekipi vzela več časa in energije, kot katera koli druga v vseh letih priprav Trans Juliusa. In potem je prišla tista tekmovalna sobota, ki je v Bohinj prinesla preveč dežja, da bi jo lahko varno izpeljali.

Severna stran Ratitovca je v primerjavi z izhodišči na južni strani precej slabo obiskana. K temu najbolj botrujejo dolga pobočja, ki so za pohodnike manj zanimiva. Zato pa toliko bolj za kolesarje. Trasiranje prve polovice poti je bilo bolj uživaško, kot delavno. Številne jame, razgledne pastirske planine in razgibane nezahtevne poti so tudi v snegu in dežju napolnile baterije za najbolj zahteven del.

Druga polovica poti, ki se konča na desnem bregu Save Bohinjke, je že pri iskanju prave linije prinesla ogromno sivih las. Zaradi pojava lubadarja so nastale številne nove vlake, ki so se v nekaterih delih povezovale s starimi vlakami, ki imajo manjši naklon in njihova površina ni groba, kot pri novejših, zato so za gorske kolesarje bistveno bolj zanimive. Trije zaporedni vikendi raziskovanja in trasiranja, ki v praksi pomenijo, da isto pobočje prehodiš vsak dan več kot petkrat, niso prinesli tistega “VAV” efekta. Vedno je nekaj manjkalo, da bi soglasno rekli: ja, to je linija, ki jo hočejo tekmovalci na Trans Juliusu.

Ženska trma ne pozna višincev

Odločena, da trasa mora priti do najnižje točke, še en vikend prehodim vsak košček pobočja. Pri iskanju poti vedno iščemo položna pobočja zaradi nižjih naklonov. Da si malo popestrim dolgočasje, se odločim, da tokrat začnem z zgornje točke na planini in se spuščam proti soteski. Tik pred zaključkom tretjega vzpona, ko že krepko glasno jamram zaradi bolečin v ramah, saj je kolo treba vedno nositi, moj varnostnik na štirih tacah začne veselo mahati z repom in njegov nos ga vodi v smeri strmega kanjona. V vseh teh dneh raziskovanja v velikih lužah novejših vlak vidim stopinje, ki niso samo od divjadi. Včasih se tolažim, da so verjetno to stopinje mojega psa izpred več tednov. Tiste medvedje šape si brišem iz spominske kartice z razlago, da se medved ljudi tako ali tako boji.

Pasji nos me najprej pripelje do precej svežega okostja divjadi. Super, srce je bilo že tako na maksimumu zaradi vzpona, z jasnim znakom, da so tukaj tudi volkovi, pa lahko postavi svetovni rekord. Medtem ko zrem v nekaj ostankov gamsa ali srne, me glasen lajež kliče, da sledim še globje v kanjon. Kot vzorna lastnica grem za njim in zagledam ostanek kamnitega bunkerja z ravno streho, skrit pod številnimi vejami. Nato pa presenečenje: pes se veselo zapodi po slabo vidni poti, ki se vije po robu kanjona. V trenutku pozabim na ostanke volčje malice (in kolo). Po par sto metrih imam nasmešek do ušes. Pozabljena pot po prvih sto metrih izgleda sanjska: nizek naklon, lepo oblikovani zavoji, za ta konec res nobenih večjih skal in korenin. Vsake toliko padem v globoko listje. Kar nekaj delov poti sicer kliče po resni obnovi. Do konca poti naštejem več kot 50 zavojev. To bi bil lahko slovenski Soelden!

Sledijo meseci tistega dela, ki ga ponavadi ne vidimo in niti ne razmišljamo o njem, ko uživamo na spustih: priprava dokumentacije za pridobitev soglasij, iskanje lastnikov in dogovori z njimi ter dober mesec čiščenja poti. Vmes z volkovi določimo pravila, da mi lahko delamo čez dan, preostali deli dneva so njihovi. Pogosto nas na sveže urejenih delih poti čakajo ostanki njihove malice in stopinje. Če jih kateri dan ni, nas že skrbi, da so nas zapustili.

“V Bohin’ ‘ma d’ž ta mvade”

Težko pričakovana sobota je že od sredine tedna napovedovala precejšnje poslabšanje vremena za vikend. Zato za sobotno etapo, ko naj bi premierno odpeljali dvojno črno linijo, sprejmemo odločitev, da jo tekmovalci lahko prevozijo zjutraj, ko še ne bo padavin, za samo tekmo pa je bila odpovedana. Prijazno razlagam vsem razočaranim tekmovalcem, da je varnost ne glede na naše adrenalinske gene na prvem mestu. V ozadju pa se mi vrti film vseh korakov pri neskončnem iskanju poti, vrtenja krampa, neprespanih noči … Verjetno ni bilo osebe, ki bi si bolj želela, da bi lahko izpeljali to etapo, vendar narava ima vedno zadnjo besedo. Z razlogom.

Dvojna črna linija ni samo gorsko kolesarska pot, ki je nekoč služila kurirjem, kasneje gozdarjem, nato pa za nekaj časa potonila v pozabo, dokler jo nismo našli mi. Celoten proces je lepa učna ura, da so nemogoče stvari mogoče in da osvojitev vrha ni naš cilj.

Namen oz. cilj Trans Juliusa je po svojih najboljših močeh narediti nekaj dobrega za gorsko kolesarjenje. Nekdo to naredi s tem, da gre na kolo, drugi da navdušuje in uči mlade, tretji, da obnavlja in gradi poti itd. Vsak izmed nas dodaja svoj kamenček v mozaik, da imamo vsak dan boljše pogoje. Seveda smo še daleč od idealnih razmer, vendar s sodelovanjem in povezovanjem ljudi in strokovnjakov, odkrivanjem pozabljenih poti in spodbujanjem odgovornega gorskega kolesarjenja dajemo nove priložnosti, da zgradimo boljši jutri.

TRANS JULIUS – od prve večdnevne MTB avanture do gibanja za odgovorno gorsko kolesarjenje

Trans Julius je nastal pred štirimi leti z namenom, da povežemo manjše slovenske kraje, v katerih je gorsko kolesarjenje šport številka 1 že vrsto let: Cerkno, Most na Soči, Sorica in Bohinj ter Tržič. Vsako leto na zemljevid gorskega kolesarja Julija Cezarja, po katerem je Trans Julius dobil ime, dodajamo nove kraje. Vsem tem je skupno to, da so oddaljeni od mestnega vrveža in ponujajo dih jemajoče razglede v mnogokrat pozabljenih krajih. Od prvih vrtenj pedal pod okriljem Trans Juliusa konstruktivno in odgovorno sodelujemo z naravovarstvenimi, gozdarskimi in kmetijskimi institucijami ter njihovimi strokovnjaki, hkrati pa z različnimi dogodki, družbeno odgovornimi pobudami in akcijami spodbujamo gorske kolesarje k odgovornemu uživanju v naravi. Trans Julius je danes sinonim za vsakega gorskega kolesarja, ki odgovorno in skrbno uživa v naravi s svojim kolesom.

Tudi v letu 2020 nadaljujemo plodno sodelovanje s Soča Outdoor Festivalom in čeprav je bil letošnji osrednji dogodek iz znanih razlogov okrnjen, je znova prinesel prelomnico. V prihodnje se namreč – ob uspešnem prilagajanju zakonodajnega okvirja in urejanju razmer v dolini Soče – vrača gorskokolesarski maraton, po tekaški pa smo pri Continentalu organizatorjem pomagali urediti tudi kolesarsko progo.

Na sobotni delovni akciji je sodelovalo 25 prostovoljcev, naslednji dan pa je bilo na nepozaben izlet z e-kolesi vabljenih 15 oseb, tako ali drugače povezanih s kolesarsko zgodbo Soča Outdoor Festivala. Med njimi sta bila župana občin Tolmin in Kobarid ter predstavniki organizacij, kot so Turizem Dolina Soče, Planinska zveza Slovenije, Planinsko društvo Tolmin in Kobarid, Fundacija Pot miru  … Dogodka se je udeležil tudi predstavnik Continentala, traso pa je z ekipo prekolesaril tudi znani slovenski influencer Ciril Komotar.

Udeležence akcije, ki je dolgoročna in sega precej dlje od enega izleta, druži skupna želja. V dolini reke Soče – vodilni slovenski outdoor destinaciji v Julijskih Alpah in Triglavskem narodnem parku – želijo najti pravo razmerje med varovanjem narave in njihovo uporabo za rekreacijske namene ter uresničevanje vključujočega razvoja. Nedvomno je gorsko kolesarjenje v zadnjih desetih letih tudi po zaslugi Soča Outdoor Festivala v regiji doživelo nov razcvet in razvoj – in to čeprav zakonodaja in razvoj infrastrukture težko sledita. Z obilo vloženega truda, znanja in poglobljenega razumevanja pa so se uspele rešiti tudi številne za nekatere na prvi pogled nerešljive zapreke. Tako je trasa soškega gorskokolesarskega XC maratona usklajena z vsemi deležniki, načrtovana izven naravovarstveno občutljivih območij in skladna z naravovarstveno sprejemljivimi trasami v načrtu upravljanja Triglavskega narodnega parka, osnovna ideja pa je namreč dolgoročni razvoj kolesarjenja na tem območju. Pri Continentalu smo pomagali s svojim prispevkom k projektu, ki med drugim prinaša tudi servisne postaje za kolesarje. Prva naj bi bila že kmalu postavljena na Planini Kuhinja.

Z gorskokolesarskim maratonom se Soča Outdoor torej vrača na staro pot, da se uvrsti med najboljše outdoor dogodke v Evropi. Čeprav bo potrebno počakati leto dni dlje, ni dvoma, da bo imela kolesarska zgodba izreden pomen tako v festivalni kot tudi destinacijski ponudbi.

In dolina reke Soče ima kaj za ponuditi!

Več o celotni zgodbi si lahko preberete na spletni strani Soča Outdoor Festivala ali pogledate v TV prispevku POP TV.

Ste vedeli, da je za najpočasnejšega maratonca od poka štartne pištole do cilja preteklo več kot 54 let? Da lahko človeška noga v enem samem dnevu proizvede pol litra znoja? Ali da je maratonec v enem letu pretekel neverjetnih 27.000 kilometrov? Niste vedeli? No, berite naprej …

• Indijec Fauja Singh je bil star sto let, ko je leta 2011 odtekel maraton v Torontu. Singh se je v zgodovinske knjige vpisal kot prvi maratonec stoletnik, s čimer je seveda postal tudi najstarejši maratonec vseh časov. Svoj prvi maraton je pretekel le 11 let prej, pri 89 letih je tekmoval v Londonu. ‘Tornado v turbanu’, kakor so mediji poimenovali Singha, je svojo tekaško kariero končal leta 2013.

• Francoski ultratekač Serge Girard je v 365-dnevnem obdobju pretekel natanko 27.011 kilometrov, kar mu je prineslo svetovni vzdržljivostni rekord v teku. Leta 2009 in 2010 je povprečno pretekel 74 kilometrov na dan, obiskal je 25 držav.

• 1.000.000.000, torej milijardo parov tekaških čevljev prodajo proizvajalci športne opreme v povprečju na leto. Preračunano to pomeni, da vsak osmi človek na svetu vsako leto kupi nov par tekaške obutve.

• Študije so pokazale, da je naš tek na dolge proge lahko kar za 15 odstotkov hitrejši zgolj zaradi poslušanja glasbe. Pesmi z ritmom približno 160 udarcev na minuto naj bi bile še posebej primerne za uspešen tek, takšna je denimo pesem Happy izvajalca Pharrela Williamsa.

• Britanski ultramaratonec Jeremy Jez Bragg je leta 2013 uničil kar 12 parov športnih copat, da je prišel do cilja ene najbolj zahtevnih tekaških preizkušenj, 3.054 kilometrov dolgega teka Te Araroa na Novi Zelandiji. Za to izjemno razdaljo je potreboval 53 dni, kar je kar 12 dni manj od prejšnjega rekorda.

• Ko je Joe McConaughy leta 2017 tekel na ultramaratonu čez Apalače na vzhodu ZDA, je srečal kar 16 medvedov. 26-letni Američan, ki se je na naporno pot podal brez podporne ekipe, je 3.524 kilometrov zmogel v rekordnem času 45 dni, 12 ur in 15 minut. Zadnjo etapo je pretekel v 37 urah brez spanja. Povprečno je pretekel 77 kilometrov na dan, prečkal je 14 ameriških zveznih držav in, kot je pozneje poročal, srečal 16 medvedov in štiri strupene klopotače. Pohodniki običajno potrebujejo približno šest mesecev, da opravijo celotno pot, prejšnji rekorder pa je potreboval kar devet dni več kot McConaughy.

• Leta 2004 je maratonec Geoff Wightman, katerega osebni rekord znaša odličnih 2;13:17, potreboval 44 minut in 22 sekund, da je postavil prav poseben »tekaški« rekord, s katerim se je uvrstil tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Na razdalji 1.600 metrov se je plazil po vseh štirih, z nosom pa je potiskal pomarančo.

• Človeško telo za vsak posamezen korak aktivira 200 mišic. Naše stopalo je pravzaprav zapleteno »umetniško« delo, ki vsebuje 26 kosti, 33 sklepov, 112 vezi ter razvejano mrežo tetiv, živcev in arterij. Vse našteto mora stopalo za en sam korak uskladiti do popolnosti.

• Zgolj ena noga lahko v enem dnevu proizvede do pol litra znoja.

• 44,72 km/h je najvišja zabeležena hitrost teka, kar jih je kdajkoli dosegel človek. Rekord ima seveda jamajški šprinter Usain Bolt. Leta 2009 je to najvišjo izmerjeno hitrost zmogel v finalu svetovnega atletskega prvenstva v Berlinu, kjer je osvojil tri zlate kolajne in postavil dva svetovna rekorda.

• Moški med tekom v povprečju porabi 102 kaloriji na kilometer, ženska pa 89. Za tiste, ki se denimo pozimi bolje počutijo doma na kavču in ne zmorejo ali niso voljni teči v mrazu, obstaja veliko načinov, kako ohraniti formo. Moški tako denimo porabi za gospodinjska opravila 300 kalorij na uro, ženska pa 240.

• Ko se je leta 2006 ruski astronavt Mihail Tjurin na Mednarodni vesoljski postaji odločil, da se bo preizkusil v golfu, je takoj dosegel svojevrsten rekord. Udaril je žogico za golf, ki je nato kar 48-krat obkrožila Zemljo. To seveda ni le svetovni, ampak tudi vesoljski rekord! Njegov ameriški kolega Tim Peake je Mednarodno vesoljsko postajo uporabil kot traso za maraton. Medtem, ko je leta 2016 na Zemlji potekal maraton v Londonu, je Peake na tekalni stezi zmogel celotno dolžino, s čimer je postal najhitrejši maratonec v vesolju. Štoparica se je ustavila pri 3 urah, 35 minutah in 51 sekundah.

• 54 let, 8 mesecev, 6 dni, 3 ure, 32 minut in 20 sekund – verjamete, da gre za rekordni čas? To je namreč najpočasnejši maraton vseh časov. Daljnega leta 1912 je Kanaguri Šiso prišel na olimpijske igre v Stockholm kot prvi japonski tekmovalec v maratonu. Na Daljnem vzhodu je Šiso še zdaj znan pod nadimkom Oče maratona. Do Švedske je potoval kar 18 dni, nato je še 5 dni potreboval, da si je opomogel od naporne poti, zatem pa se je vendarle znašel na štartni črti olimpijskega maratona, kjer je bilo takrat za švedske razmere zelo vroče, prek 30 stopinj Celzija. Ko je bil na tridesetem kilometru, mu je družina, ki je navijala ob progi, ponudila okrepčilo, sadni sok in ležalnik, da si malce odpočije. Šiso je na žalost zaspal od utrujenosti in se zbudil prepozno, da bi končal maraton. Leta 1967 se je Šiso, takrat kot 75-letni upokojeni profesor, vrnil v Stockholm, in nadaljeval z maratonom na točki oziroma pri hiši, kjer ga je leta 1912 predčasno končal. Pritekel je do ciljne črte oziroma do stadiona, torej je do konca potreboval več kot 54 let. In še povprečna hitrost njegovega teka: 8,4 centimetra na uro.

• Mladi Indijec Budhia Singh je bil star štiri leta, ko je postavil svetovni rekord kot najmlajši tekač na dolge razdalje. Leta 2006 je tekel od templja Jagannath v Puriju do mesta Bhubaneswar, oddaljenega 65 kilometrov, za kar je brez odmora potreboval dobrih sedem ur. Zatem je v nekaj letih pretekel še šest polmaratonov. Ko je lokalna organizacija Združenja za človekove pravice izvedela zanj, in so zdravniki ugotovili, da je bilo njegovo zdravstveno stanje po enem od tekov kritično, mu je indijska vlada vse do leta 2013 prepovedala kakršnokoli ukvarjanje s tekom. Medtem je Singh izgubil voljo do teka in se danes le še redko udeleži kakšne tekaške prireditve.

Trenutne razmere so žal pripeljale do odpovedi nekaterih dogodkov Continental Treking lige, vendar verjamemo, da bomo širjenje novega koronavirusa premagali le, če dosledno upoštevamo ukrepe in ostanemo doma. V tem duhu smo opravili tudi e-klepet s Šimunom Cimermanom, ki je ustanovitelj Treking lige in že od leta 2003 združuje ljubitelje treking teka, lani pa je po večletnem sodelovanju s Continentalom ta postal še imenski partner Treking lige.

Šimun je strasten tekač in se je udeležil dogodkov kot so Eco Challenge Maroko 1998, Radi Gauloises Vietnam 2020, Desafio de Los Volcanes Ande ter številnih ultra trail tekem. V zadnjih 20 letih je (so)organiziral že več kot 150 športno-turističnih projektov v 4 državah in na več kot 40 lokacijah.

V 16. sezoni Treking lige, ki od lani nosi ime Continental Treking liga, je načrtovanih 12 dogodkov ter dva partnerska dogodka. Poglejte, kakšen je spored letošnje sezone.

Med letošnjim marcem in novembrom se bo tako skupaj zvrstilo kar 14 preizkušenj, ki bodo potekale v štirih državah. Največ jih bo na Hrvaškem, po ena pa tudi v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori.

Soča Outdoor Festival bo v dolini reke Soče na sporedu 4. julija, Sutjeska Trail, novost letošnje sezone, bo 1. avgusta v Bosni in Hercegovini, Durmitor Vertical, eden od dveh partnerskih dogodkov, pa 8. avgusta v Črni gori. Sezona se bi morala pričeti že pretekli vikend, vendar je dogodek na otoku Pašman odpadel zaradi ukrepov proti razširjanju koronavirusa. Tako se nova sezona začenja 28. marca na Pagu z znamenitim dogodkom “Life on Mars”.

“Vsa dosedanja prizorišča imajo nove proge, kar bo za udeležence – tudi za tiste, ki so ‘stare’ proge že preizkusili – vsekakor velika popestritev,” je povedal Šimun Cimerman, ustanovitelj in organizator Treking lige, ki je najbolj ponosen na dejstvo, da je v lanski sezoni število nastopajočih žensk prvič preseglo število moških. “Velja še izpostaviti, da je v lanski sezoni na vsaki tekmi v povprečju sodelovalo okoli 100 otrok, mlajših od 14 let.”

SPORED | Continental Treking liga 2020:

Partnerska dogodka 2020:

* Dogodek je zaradi koronavirusa odpovedan.
** Dogodek je zaradi koronavirusa prestavljen na 19. 9. 2020.

Oglejte si fotografije iz zadnjega dogodka na Rabu, kjer se je odvil Continental Rab Island Trail.

FOTOGALERIJA:

V soboto, 21. septembra 2019, bo Continental Rab Island Trail 2019 doživel svojo 13. edicijo. Pripravili smo osem zanimivosti, ki vas mogoče prepričajo k udeležbi na »rajskem« Continental Rab Island Trailu ali vsaj obisku otoka Raba.

Avtomobilska pnevmatika je vaš edini stik z vozno podlago. Zato poskrbite, da je vaše vozilo vedno primerno obuto. S strokovno ekipo smo v času Soča Outdoor Festivala, ki je potekal v Tolminu konec junija, preverjali pnevmatike na vozilih, ki so bila parkirana na uradnem prostoru dogodka. In prišli do zanimivih podatkov.

Vas zanima kakšni so izsledki? Preverite v infografiki.