fbpx

Trans Julius: Gorsko kolesarske poti, ki nosijo izročila naših prednikov

Predstavljamo vpogled v zakulisje zgodbe MTB gibanja Trans Julius, ki je s Continentalom povezano že od samega začetka – našega sodelovanja pa niso ustavile niti vse letošnje neprijetnosti. Vesna Stanić, srce Trans Juliusa, se je razpisala o tem, kako ekipa premika meje v boju za boljši jutri in odgovorno gorsko kolesarjenje. Z dobrim oprijemom na poti, seveda!

Zgodnje jutro v alpski dolini prekriva meglica, ki jo počasi lomijo sončni žarki. Vikend, ki ga marsikdo komaj čaka, da se poda na novo gorsko kolesarsko avanturo, je le eden od več kot tridesetih v letu, ko vstanem z upanjem, da naredim nekaj dobrega za tisto, kar je moj način življenja – gorsko kolesarjenje.

V Trans Juliusovem jeziku delati nekaj dobrega za gorsko kolesarjenje ni zgolj vrtenje pedal, uživanje na spustu ali občasno urejanje gorsko kolesarskih poti. Trans Julius, ki je širši gorsko kolesarski javnosti znan predvsem kot prva slovenska večdnevna tekma v gorskem kolesarstvu, je predvsem iskanje starih poti, ki so z nekaj ur vrtenja lopat, grabelj in krampov primerne za gorske kolesarje, dogovarjanje z lastniki in pristojnimi institucijami, usklajevanje z lokalnimi MTB ekipami za urejanje poti in številne ure virtualnih raziskovanj baz podatkov, zemljevidov, zemljiške knjige in izpolnjevanja obrazcev. Seznam nalog je vedno predolg, dnevi za prostovoljno delo pa vedno prekratki!

Nekdanje poti za topove so danes najlepše gorske ceste

Trans Julius poti pravzaprav niso nikoli nove, temveč so nastale pred desetletji, stoletji in tisočletji. Najpogosteje so jih naši predniki gradili za prevažanja tovora, med vojnami pa za tovorjenje vojaške mehanizacije. Zob časa je s pomočjo plazov, hudourniških voda in vetrolomov na njih pustil različne sledi.

Med starodavnimi potmi so najbolj znane mulatjere, ki so v Sloveniji nastajale v času 1. svetovne vojne. Tudi sicer so to v širšem alpskem svetu najstarejše poti, ki so jih gradili za hitrejši za prevoz blaga. Med njimi so pri voznikih motornih koles in avtomobilov najbolj priljubljene čez prelaze Reschenpass na meji med Italijo in Avstrijo ter Passo dello Spluga v Italiji na nadmorski višini več kot 2 tisoč metrov.

Mnoge stare poti pa niso imele takšne strateške lege kot prej omenjena in smo na njih pozabili, narava pa jih je oblikovala po svoje. Nekatere se ohranjajo kot planinske poti, še vedno pa se najdejo tudi takšne, po katerih hodijo samo divje živali.

Trmasto iskanje poti: pes je “kriv” za dvojno črno linijo

Ena najtežje pričakovanih poti na Trans Juliusu 2019 je bila Dvojna črna linija. Ime je dobila zaradi svoje zahtevnosti v drugi polovici poti. Z več kot 1.200 metri višinske razlike in pričetkom na eni najlepših razglednih točk ob koči na Ratitovcu je celotni ekipi vzela več časa in energije, kot katera koli druga v vseh letih priprav Trans Juliusa. In potem je prišla tista tekmovalna sobota, ki je v Bohinj prinesla preveč dežja, da bi jo lahko varno izpeljali.

Severna stran Ratitovca je v primerjavi z izhodišči na južni strani precej slabo obiskana. K temu najbolj botrujejo dolga pobočja, ki so za pohodnike manj zanimiva. Zato pa toliko bolj za kolesarje. Trasiranje prve polovice poti je bilo bolj uživaško, kot delavno. Številne jame, razgledne pastirske planine in razgibane nezahtevne poti so tudi v snegu in dežju napolnile baterije za najbolj zahteven del.

Druga polovica poti, ki se konča na desnem bregu Save Bohinjke, je že pri iskanju prave linije prinesla ogromno sivih las. Zaradi pojava lubadarja so nastale številne nove vlake, ki so se v nekaterih delih povezovale s starimi vlakami, ki imajo manjši naklon in njihova površina ni groba, kot pri novejših, zato so za gorske kolesarje bistveno bolj zanimive. Trije zaporedni vikendi raziskovanja in trasiranja, ki v praksi pomenijo, da isto pobočje prehodiš vsak dan več kot petkrat, niso prinesli tistega “VAV” efekta. Vedno je nekaj manjkalo, da bi soglasno rekli: ja, to je linija, ki jo hočejo tekmovalci na Trans Juliusu.

Novejša vlaka, na katero je ob poletni nevihti in močnem vetrolomu padlo drevje.

Ženska trma ne pozna višincev

Odločena, da trasa mora priti do najnižje točke, še en vikend prehodim vsak košček pobočja. Pri iskanju poti vedno iščemo položna pobočja zaradi nižjih naklonov. Da si malo popestrim dolgočasje, se odločim, da tokrat začnem z zgornje točke na planini in se spuščam proti soteski. Tik pred zaključkom tretjega vzpona, ko že krepko glasno jamram zaradi bolečin v ramah, saj je kolo treba vedno nositi, moj varnostnik na štirih tacah začne veselo mahati z repom in njegov nos ga vodi v smeri strmega kanjona. V vseh teh dneh raziskovanja v velikih lužah novejših vlak vidim stopinje, ki niso samo od divjadi. Včasih se tolažim, da so verjetno to stopinje mojega psa izpred več tednov. Tiste medvedje šape si brišem iz spominske kartice z razlago, da se medved ljudi tako ali tako boji.

Pasji nos me najprej pripelje do precej svežega okostja divjadi. Super, srce je bilo že tako na maksimumu zaradi vzpona, z jasnim znakom, da so tukaj tudi volkovi, pa lahko postavi svetovni rekord. Medtem ko zrem v nekaj ostankov gamsa ali srne, me glasen lajež kliče, da sledim še globje v kanjon. Kot vzorna lastnica grem za njim in zagledam ostanek kamnitega bunkerja z ravno streho, skrit pod številnimi vejami. Nato pa presenečenje: pes se veselo zapodi po slabo vidni poti, ki se vije po robu kanjona. V trenutku pozabim na ostanke volčje malice (in kolo). Po par sto metrih imam nasmešek do ušes. Pozabljena pot po prvih sto metrih izgleda sanjska: nizek naklon, lepo oblikovani zavoji, za ta konec res nobenih večjih skal in korenin. Vsake toliko padem v globoko listje. Kar nekaj delov poti sicer kliče po resni obnovi. Do konca poti naštejem več kot 50 zavojev. To bi bil lahko slovenski Soelden!

Sledijo meseci tistega dela, ki ga ponavadi ne vidimo in niti ne razmišljamo o njem, ko uživamo na spustih: priprava dokumentacije za pridobitev soglasij, iskanje lastnikov in dogovori z njimi ter dober mesec čiščenja poti. Vmes z volkovi določimo pravila, da mi lahko delamo čez dan, preostali deli dneva so njihovi. Pogosto nas na sveže urejenih delih poti čakajo ostanki njihove malice in stopinje. Če jih kateri dan ni, nas že skrbi, da so nas zapustili.

Iskanje starih poti ima tudi svoje prednosti, da najdeš pozabljene razgledne točke: razgled na vas Nomenj v Bohinju in na Blejsko jezero.

“V Bohin’ ‘ma d’ž ta mvade”

Težko pričakovana sobota je že od sredine tedna napovedovala precejšnje poslabšanje vremena za vikend. Zato za sobotno etapo, ko naj bi premierno odpeljali dvojno črno linijo, sprejmemo odločitev, da jo tekmovalci lahko prevozijo zjutraj, ko še ne bo padavin, za samo tekmo pa je bila odpovedana. Prijazno razlagam vsem razočaranim tekmovalcem, da je varnost ne glede na naše adrenalinske gene na prvem mestu. V ozadju pa se mi vrti film vseh korakov pri neskončnem iskanju poti, vrtenja krampa, neprespanih noči … Verjetno ni bilo osebe, ki bi si bolj želela, da bi lahko izpeljali to etapo, vendar narava ima vedno zadnjo besedo. Z razlogom.

Dvojna črna linija ni samo gorsko kolesarska pot, ki je nekoč služila kurirjem, kasneje gozdarjem, nato pa za nekaj časa potonila v pozabo, dokler jo nismo našli mi. Celoten proces je lepa učna ura, da so nemogoče stvari mogoče in da osvojitev vrha ni naš cilj.

Namen oz. cilj Trans Juliusa je po svojih najboljših močeh narediti nekaj dobrega za gorsko kolesarjenje. Nekdo to naredi s tem, da gre na kolo, drugi da navdušuje in uči mlade, tretji, da obnavlja in gradi poti itd. Vsak izmed nas dodaja svoj kamenček v mozaik, da imamo vsak dan boljše pogoje. Seveda smo še daleč od idealnih razmer, vendar s sodelovanjem in povezovanjem ljudi in strokovnjakov, odkrivanjem pozabljenih poti in spodbujanjem odgovornega gorskega kolesarjenja dajemo nove priložnosti, da zgradimo boljši jutri.

Poti vedno želimo v največji meri ohraniti takšne, kot so bile. Nekateri deli so zato težje prevozni, vendar z opozorilnimi tablami opozarjamo, da kolesarji zmanjšajo hitrost oz. bolj previdni.

TRANS JULIUS – od prve večdnevne MTB avanture do gibanja za odgovorno gorsko kolesarjenje

Trans Julius je nastal pred štirimi leti z namenom, da povežemo manjše slovenske kraje, v katerih je gorsko kolesarjenje šport številka 1 že vrsto let: Cerkno, Most na Soči, Sorica in Bohinj ter Tržič. Vsako leto na zemljevid gorskega kolesarja Julija Cezarja, po katerem je Trans Julius dobil ime, dodajamo nove kraje. Vsem tem je skupno to, da so oddaljeni od mestnega vrveža in ponujajo dih jemajoče razglede v mnogokrat pozabljenih krajih. Od prvih vrtenj pedal pod okriljem Trans Juliusa konstruktivno in odgovorno sodelujemo z naravovarstvenimi, gozdarskimi in kmetijskimi institucijami ter njihovimi strokovnjaki, hkrati pa z različnimi dogodki, družbeno odgovornimi pobudami in akcijami spodbujamo gorske kolesarje k odgovornemu uživanju v naravi. Trans Julius je danes sinonim za vsakega gorskega kolesarja, ki odgovorno in skrbno uživa v naravi s svojim kolesom.