fbpx

Dirka po Franciji: Od osla do vina

Pred vrati je nova, tokrat že 107. izvedba najbolj odmevne in prestižne vsakoletne športne prireditve na svetu. Dirka po Franciji ni zgolj kolesarski vrhunec leta in ni zgolj iskanje najboljšega kolesarja na francoskih cestah, gre za športni vrhunec poletja z najdaljšo tradicijo ter zgodbami, ki jih lahko napiše le drama neskončnih kilometrov, vzponov, spustov, padcev, afer, solz sreče in žalosti, ki vsakič še najbolj pridejo do izraza na cilju na slovitih granitnih kockah Elizejskih poljan v središču Pariza.

Tour je zaščitni znak Francije, najbolj turistične države na svetu, podobno kot Eifflov stolp, sir, šampanjec, Napoleon ali Asterix. In Tour je, bolj kot karkoli drugega, izjemna mešanica strasti, navdušenja, adrenalina – tako tekmovalcev kot gledalcev. In seveda najbolj prestižna kolesarska dirka na svetu, ki vsakič znova postreže z neverjetnimi zgodbami, rekordi, anekdotami in aferami.

Tako je že od leta 1903, ko je takratni novinar športnega časopisa L’Auto (kasneje L’Equipe) Geo Lefevre ob podpori svojega urednika Henrija Desgranga dal pobudo za organizacijo prve kolesarske dirke, ki je imela šest dolgih etap (najdaljša Nantes-Pariz kar 471 kilometrov), zmagal pa je Francoz Maurice Garin s povprečno hitrostjo 25 kilometrov na uro (danes je okoli 41 km/h). Garin je sicer zmagal tudi leto kasneje, a so mu po tednu dni organizatorji zmago odvzeli, ker se je polovico ene od etap peljal z vlakom. Ja, tudi afere so že od nekdaj sestavni del Dirke po Franciji.

Lanskoletni zmagovalec, Kolumbijec Egan Bernal, je z 22 leti postal najmlajši v zgodovini Toura, ki je v rumeni majici prečkal ciljno črto, a vseeno ni najmlajši zmagovalec Dirke po Franciji. Kako je to mogoče? Znamenito rumeno majico so na Touru uvedli šele leta 1919, predvsem z namenom, da bi tako tekmovalci kot gledalci lažje opazili trenutno najboljšega na dirki, tako da najmlajši zmagovalec, 19-letni Francoz Henri Cornet, leta 1904 ob slavju še ni bil v rumenem. Bil pa je tistega leta Cornet tudi zelen in bled, saj so kasneje sotekmovalci priznali, da so mu na zadnjih dveh etapah med večerjo v obcestni gostilni v hrano dodali uspavalo. Toda niti uspavalo niti po cesti posuti risalni žebljički v zadnji etapi (ker so bili vaščani jezni, da je direndaj na njihovi lokalni cesti), zaradi katerih je zadnjih 40 kilometrov prevozil s počenima gumama, Cornetu niso preprečili zmage pred 116 leti.

Dirka po Franciji je skozi leta postregla z nešteto anekdotami, seveda pa se je profesionalno razvijala in v zadnjih letih postala ena najbolj medijsko, ekonomsko oziroma sponzorsko privlačnih športnih manifestacij na svetu. Včasih so kolesarji dirkali vsak zase, seveda v prvih letih brez spremljevalcev, brez servisnih vozil, brez ekip, zgolj posamično. Temu primerno je bilo tudi več bodisi smešnih bodisi tragičnih pripetljajev.

Pred prvo svetovno vojno so kolesarji pred vsako etapo pokadili nekaj cigaret, misleč, da jim bo nikotin pomagal pri naporih v klanec, večkrat so tudi sprejeli pomoč gledalcev ob cesti. V vrh anekdot se je tako leta 1950 vpisal Alžirec Abdel-Kader Zaaf, ki je v hudi pripeki tekmecem bežal že za več kot pol ure, a mu je zmanjkalo vode in je poprijel za steklenico, ki mu jo je ponudil gledalec ob cesti blizu Perpignana. Hitro je spil nekaj požirkov in prepozno ugotovil, da je v steklenici vino. Kmalu je po besedah očividcev začel vijugati po cesti, zatem je odložil kolo, legel v senco bližnjega drevesa in zaspal. Po 20 minutah so ga gledalci le zbudili, zmedeni Zaaf je zajahal kolo in se odpeljal – v napačno smer. Po nekaj kilometrih, ko je bila glavnina kolesarjev že zelo blizu, mu je postalo slabo in končal je v bližnjem zdravstvenem domu ter odstopil. Prav tako do cilja ni prišel Francoz Napoleon Paoli leta 1920, saj se je na ovinku med spustom zaletel v osla in polomil kolo. Nato je osla zajahal in se odpravil proti cilju etape, a je bil diskvalificiran, ker je pač sprejel nedovoljeno tujo pomoč.

Dandanes so seveda takšne anekdote skorajda nemogoče, sa je dirka organizirana na najvišji možni ravni, a škandali jo vseeno spremljajo skozi vsa njena dolga leta. V zadnjih letih je bila zagotovo najbolj odmevna afera serijskega zmagovalca, Američana Lanca Armstronga, ki je med letoma 1999 in 2005 zmagal kar sedemkrat zapored, a kasneje zaradi dokazane uporabe prepovedanih poživil ostal brez vseh zmag.

Letošnja Dirka po Franciji, ki se bo začela 29. avgusta na Azurni obali, končala pa 20. septembra v Parizu, bo zaradi pandemije covida-19 vsekakor drugačna od vseh minulih. Tekmovalci bodo ves čas v nekakšnem balončku, torej dodobra izolirani od zunanjega sveta, redno testirani tudi za covidom-19, Tour pa se bo prvič končal šele sredi septembra. V karavani 22 profesionalnih moštev bo kar pet Slovencev, vključno z uradno najboljšim na svetu Primožem Rogličem (Jumbo Visma), ki velja za enega od favoritov. Nastopili bodo tudi Tadej Pogačar, Jan Polanc (oba UAE Team Emirates), Matej Mohorič (Bahrain McLaren) in Luka Mezgec (Mitchelton Scott).

Continental, dolgoletni partner Dirke po Franciji, bo letos opremil kar šest ekip s svojimi pnevmatikami, narejenimi ročno v nemškem mestu Korbach. Continental bo opremil tudi vsa spremljevalna vozila dirke, prav tako pa bo vnovič uradni pokrovitelj etapnih ciljev, saj bo zmagovalec na vsaki od 21 etap na odru prejel kolajno Continentala.