fbpx

Zapis Mateja Mohoriča | Delimo si pot

Avtor: Matej Mohorič, profesionalni kolesar ekipe Bahrain Merida

Kot profesionalni kolesar ogromno svojega časa preživim na cesti. Ne samo na kolesu, temveč tudi v avtomobilu. S kolesom letno naredim dobrih 30.000 km, približno enako številko dosežem tudi kot voznik s svojim avtomobilom.

Če zraven prištejem še vse transferje na dirkah, ki jih v avtobusu in avtomobilih ekipe Bahrain Merida opravimo, ko se selimo iz hotelov na starte etap in potem iz ciljev etap naprej v naslednji hotel, sem velikokrat več časa na poti kot v udobju hotelske sobe ali doma.

Dandanes živimo v hitrem ritmu. Vselej se nam mudi, še posebej kadar se usedemo v avtomobil. Mnogo ljudi je v življenju podvrženo stresu in v prometu včasih postanemo nestrpni. Zdi se mi, da se premalo zavedamo, kako hitro se lahko zgodi nesreča. Ne zavedamo se, kako malo časa nam prihrani hitra vožnja.

Da se izognemo nesrečam, lahko kot kolesarji za svojo varnost največ ukrenemo sami. Za trening najraje izbiram stranske, neprometne ceste. Velikokrat se na delu poti težko izognem vsem večjim cestam. Ko se znajdem na njih, sem še posebej previden. Spoštujem ostale udeležence v prometu. Zavedam se, da se mnogim mudi in nič me ne stane, če se jim umaknem in jim omogočim, da me prehitijo.

Vselej se nam mudi, še posebej kadar se usedemo v avtomobil. Premalo se zavedamo, kako hitro se lahko zgodi nesreča. Ne zavedamo se, kako malo časa nam prihrani hitra vožnja.

Kadar naletim na nestrpnega voznika, ne iščem konflikta. Zavedam se, da sem na kolesu bolj ranljiv kot v avtomobilu in da svoje življenje polagam v roke tistih, ki so za volanom. Če naletim na koga, ki se vede sovražno in je agresiven, ostanem miren. Življenje je predragoceno, da bi ga predal na cesti zaradi merjenja svojega ega. Ko kolesarim, sem ves čas pozoren na dogajanje okoli sebe. Vedno predvidevam, da me vozniki težko opazijo in morda ne pričakujejo, da se premikam tako hitro, kot v resnici se. Tudi mobilni telefoni, menjavanje postaje na radiu in moderne konzole v avtomobilih hitro odvrnejo pozornost voznikov s ceste.

Kot voznik se poskušam na pot vedno odpraviti dovolj zgodaj, da se lahko brez pritiska umirjeno odpeljem proti svojemu cilju. Kadar sem v časovni stiski raje zamudim, kot da tvegam nesrečo. Dovolj imam dni, preživetih v bolniških sobah. V mestih sem za volanom pozoren na pešce na pločniku in na kolesarje na kolesarski stezi, še posebej kadar zavijam desno in se lahko kdo izmed njih znajde v mojem mrtvem kotu. Ko parkiram ob cesti se pred odpiranjem vrat vedno prepričam, da to lahko varno storim.

Ko kolesarim, sem ves čas pozoren na dogajanje okoli sebe. Vedno predvidevam, da me vozniki težko opazijo in morda ne pričakujejo, da se premikam tako hitro.

Ko v avtomobilu naletim na kolesarja ali skupino potrpežljivo počakam, da pridemo do varnega mesta za prehitevanje. Tudi če to vzame celo minuto časa se zavedam, da bom zaradi tega na cilj prišel komaj nekaj sekund kasneje, če sploh. Velikokrat se zgodi, da avtomobil pred mano kolesarje nestrpno prehiti, že čez nekaj minut pa po varnem in strpnem prehitevanju ta isti avtomobil spet ujamem, ko se promet zgosti ali ko se ustavimo na rdečem semaforju.

Kot kolesar in voznik mi je pomembno, da skrbim za svojo opremo. Redno preverjam delovanje zavor in stanje pnevmatik, ki so edini stik s podlago in zato igrajo ključno vlogo pri upravljanju kolesa ali avtomobila.