Cesta je prostor, kjer se srečujemo v različnih vlogah in je prostor, kjer se vsakdo lahko še prehitro znajde v nezavidljivem položaju. Tega se še kako zavedajo pri Continentalu, zato z globalno kampanjo Delimo si pot (ang. Share the road) nadaljujejo svojo misijo ozaveščanja o pomembnosti sobivanja na cesti.
V sklopu ozaveščevalne kampanje v Sloveniji celo leto potekajo številne aktivnosti, ki skušajo na nevsiljiv način približati resnost tematike in doprinesti k večji strpnosti. Izvedena je bila anketa Kaj vas moti na poti med različnimi udeleženci v prometu, posneta sta bila dva videa, ki na zabaven način skušata približati resnost tematike čim širšemu krogu ljudi: Kaj te moti na poti z Jožetom Robežnikom in Kaj vas moti na poti s Kristjanom Vrečkom.
Včeraj pa je v ljubljanskem Hotelu One66 potekalo omizje, na katerem so vabljenim gostom svoje poglede in bogate izkušnje delili Vojko Safran, inštruktor varne vožnje pri AMZS in vodja programov varne vožnje za motoriste v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, Andrej Jereb, nekdanji vrhunski reli voznik in Martin Hvastija, nekdanji profesionalni kolesar, direktor reprezentanc pri Kolesarski zvezi Slovenije in strokovni komentator na RTV Slovenija.
Izjemno slikovito nizanje izkušenj, prepletenih z anekdotami sogovornikov, ki so jih doživeli in jih doživljajo v svojih mnogih kilometrih, preživetih na cesti, bi lahko strnili v misel: Sobivanje na cesti je preprosta modrost. Znati sobivati na cesti pa je veščina, ki zahteva predvidevanje in prepoznavanje konkretne situacije, katere del si kot aktivni udeleženec v prometu v danem trenutku: kot pešec, motorist, kolesar ali voznik avtomobila, tovornjaka, reševalnega vozila, skiroja.
Kakor hitro zamenjamo prevozno sredstvo, se srečujemo s podobnimi izzivi: ko si kolesar, te motijo objestni vozniki avtomobilov; ko si pešec, te zmotijo prehitri e-skiroji. Ko si voznik, te zmotijo kolesarji, ki se vozijo vštric …
Kultura družbe se odraža v kulturi na cesti. Sogovorniki ugotavljajo, da je več sebičnosti, manjka pa empatija, sočutje, srčna kultura. Zmožnost vživljanja v vloge vseh udeležencev v prometu, še zlasti, kadar nisi v najšibkejši vlogi (pešec, motorist, kolesar). Kot je slikovito dopolnil Vojko Safran – če se že mora zgoditi – se raje sooči »z zlomljeno roko kot z na asfaltu postrgano kožo do kosti.« Avtomobilist ima zračno blazino, motorist, kolesar le dres oz. obleko. Tega se moramo zavedati.
Vsekakor pa je v Sloveniji opazen napredek, predvsem med mladimi vozniki, saj je manj objestne vožnje in manj alkoholiziranih voznikov; prav tako je kot dobra praksa obvezen tečaj varne vožnje. Kot ugotavlja Hvastija, se je izboljšalo sobivanje voznik – kolesar, vendar z razmahom kolesarstva kot rekreacije, v urbanih okoljih vsekakor morajo biti zagotovljene varne kolesarske steze, na podeželju pa zavedanje, da si cesto delimo. Pri infrastrukturi je še veliko prostora za izboljšave.
Ne glede na prevozno sredstvo so si sogovorniki enotni, da k varnosti največ doprinese njegovo obvladovanje – »navoženost« in pa samoobvladovanje. Obvladovanje glave, misli, osredotočenost na vožnjo, brez motilcev, zlasti telefona.
Kako priti do spremembe? Začeti moramo pri sebi, kot pravi Andrej Jereb: »Nekdaj sem imel veliko idej in želel podučiti druge voznike, zdaj sem ugotovil, da lahko spremenim edino sebe. Izkušnje so zelo pomembne. Smo pa ljudje, ki upravljamo prevozno sredstvo; naš značaj, zavedanje. Če tega ni, tudi izkušnje niso dovolj. Izkušnje in obvladovanje samega sebe.«
Ker je čas prvih snežink in zimskih razmer na cesti, so se sogovorniki dotaknili tudi pomembnosti dobrih pnevmatik. Guma je tisto, ki zagotavlja stik s površino, če oprijema ni, je varnost ogrožena. Ljudje na splošno preveč poudarka dajemo »plehu«, konjem, pogonu na vse štiri in premalo stiku s tlemi – pnevmatikam.
Pogovor z gosti so povezovali Atmosferci: Saša Kapetanovič, Jure Gregorčič in Ciril Komotar, avtomobilski sanjači, ki ustvarjajo neprecenljivo zakladnico mobilnostnih vsebin.
